Čarobna svetilka za lepe sanje

Rok je bil že v pižami in pripravljen na spanje. Sedel je na postelji, ob njem pa je počival plišasti medvedek Brum. Na nočni omarici je ležala stara žepna svetilka, ki jo je Rok tisti dan našel v dedkovi skrinji.

Svetilka je bila medeninasta in malo opraskana. Na strani je imela rdeč gumb.

Rok jo je dvignil in si jo ogledal. »Le kaj se zgodi, če pritisnem ta gumb?« se je vprašal.

Pritisnil je gumb - klik.

Namesto navadne svetlobe se je na stropu pojavila drobna rdeča zvezda. Utripala je počasi in mehko.

Rok jo je opazoval. Temni koti sobe se mu niso zdeli več tako veliki.

»Mislim, da je to zvezda za pogum,« je rekel Rok Brumu. »Da se spomniva, da sva varna tudi takrat, ko je tema.«

Na stropu je bilo še veliko praznega prostora.

Rok je znova pritisnil gumb. Tokrat se je ob rdeči prižgala rumena zvezdica. Veselo je migotala sem ter tja.

Rok se je nasmehnil. Spomnil se je, kako je Brumu nekoč nataknil nogavico na glavo in ga razglasil za kralja medvedov.

»Ta je za smeh,« je rekel Rok. »Ker je vsak dan lepši, če se vsaj enkrat pošteno nasmejimo.«

Zdaj sta na stropu svetili dve zvezdi.

Rok je pritisnil gumb še tretjič.

Pojavila se je modra zvezda. Ni migotala in ni utripala. Svetila je mirno, kot majhna lučka daleč na nočnem nebu.

Rok je globoko vdihnil. Ramena so se mu sprostila.

»To je zvezda za mir,« je povedal Brumu. »Za takrat, ko se dan konča in lahko vse počaka do jutri.«

Rok se je ulegel in pogledal strop. Rdeča, rumena in modra zvezda so tvorile skoraj popoln krog.

Skoraj.

Na sredini je ostal temen prostor.

Rok se je spet usedel. »Brum, nekaj manjka.«

Preštel je zvezde. »Imava pogum. Imava smeh. Imava mir. Kaj še potrebujeva za lepe sanje?«

Rok je še enkrat pritisnil gumb.

Nič.

Poskusil je še enkrat.

Svetilka je rahlo zasvetila, nove zvezde pa ni bilo.

Rok je pogledal rdeči gumb. »Mogoče se je pokvarila.«

Nato je zagledal Bruma. Medvedek je sedel na robu postelje in ni bil pokrit.

Rok se je spomnil dedkovih besed: »Najlepše stvari postanejo še lepše, ko jih deliš z nekom.«

Rok je odložil svetilko. Bruma je potegnil k sebi, ga pokril z odejo in mu popravil mehko uho.

»Tako, Brum. Zdaj sva oba na toplem.«

Nato ga je objel.

Rok mu je rekel: »Lahko noč, moj medvedek.«

V tistem trenutku je svetilka na omarici sama nežno zasvetila.

Na sredini stropa se je pojavila četrta zvezda.

Bila je srebrna z mehkim zlatim robom. Njena svetloba se je dotaknila drugih zvezd in jih povezala v svetleč krog.

Rok je široko odprl oči.

»Zdaj vem,« je zašepetal. »To je zvezda za ljubezen.«

Za trenutek je pomislil in dodal: »Ker so pogum, smeh in mir še lepši, kadar jih z nekom deliš.«

Rok je položil glavo na blazino. Bruma je stisnil k sebi in potegnil odejo do brade.

Nad njima so svetile štiri zvezde. Rdeča za pogum. Rumena za smeh. Modra za mir. In srebrna za ljubezen.

Rok jih je še enkrat počasi preštel.

»Ena, dve, tri, štiri.«

Njegove oči so postajale vse bolj zaspane.

Zvezdice na stropu so svetile nežneje. Soba je bila topla in tiha. Zunaj je luna počasi potovala čez nebo.

Rok je še zadnjič zašepetal: »Lahko noč, Brum. Lahko noč, zvezdice.«

Nato je zaprl oči. Brum je počival v njegovem naročju, štiri čarobne zvezde pa so ju čuvale, dokler nista oba mirno zaspala.