Zvezdica na okenski polici

Nika je že ležala pod odejo, ko je pri oknu zaslišala tih šum. Odprla je oči in zagledala svojega navihanega mačka Pika. Sedel je na okenski polici in s tačko čuval nekaj svetlečega.

Nika je stopila bližje. »Piko, kaj si našel?«

Piko je počasi odmaknil tačko. Na polici je ležala drobna rumena zvezdica. Svetila je kot majhna nočna lučka in se rahlo tresla.

Nika jo je previdno vzela v dlan. »Ooo, čisto prava zvezdica! Kako si prišla sem?«

Zvezdica je odgovorila: »Padla sem z neba. Zdaj pa ne vem več, kam spadam.«

Nika se je nasmehnila. »Ne skrbi. Midva s Pikom ti bova pomagala najti pot domov.«

Piko je povohal polico. Na njegovih brkih se je svetlikal srebrn prah. Enaka sled je vodila skozi priprto okno na vrt.

Nika je pokazala nanjo. »Piko, našel si sled.«

Oblekla je jopico, zvezdico skrila med dlani in skupaj s Pikom stopila na vrt.

Noč je bila tiha. Srebrna sled je vodila vse do majhnega ribnika.

Piko je obstal ob vodi in s tačko pokazal na gladino.

Nika je pogledala vanjo. V ribniku se je zrcalilo celo nebo.

»Zvezdica, poglej. Ali tukaj vidiš svoje mesto?« je vprašala Nika.

Zvezdica je dolgo gledala. »Ne vem. Vse zvezde so si od tukaj tako podobne.«

Takrat je Piko opazil nekaj drugega. Ob robu ribnika je na listu ležala še ena drobna pikica srebrnega prahu.

Nika je rekla: »Sled se nadaljuje.«

Piko je šel prvi. Srebrne pikice so vodile čez travo, mimo marjetic in naravnost do starega hrasta.

Tam se je sled končala.

Nika je pogledala visoko v krošnjo. »Mogoče moramo višje.«

Piko je skočil na nizko vejo in se obrnil proti Niki, kot da bi jo vabil za sabo.

Nika se je povzpela na debelo korenino in nato na najnižjo vejo.

Zdaj so videli veliko več neba.

Zvezdica je nenadoma močneje zasvetila. »Tam! Tiste tri zvezde poznam! Vedno spim med njimi.«

Nika je pogledala navzgor. Tri svetle zvezde so stale v loku, med njimi pa je bilo majhno prazno mesto.

»Našli smo ga,« je rekla Nika.

Toda zvezdica je spet postala bleda.

»Nika, kako pa naj pridem tako visoko?« je vprašala.

Nika je dvignila roke.

Piko je z repom zamahnil proti vejam. Nato je pogledal zvezdico in se s smrčkom nežno dotaknil njenega roba.

Nika se je zamislila. »Mogoče ne potrebuješ, da te odneseva. Mogoče se moraš samo spomniti, kako zvezde letijo.«

»Ampak jaz se ne spomnim,« je rekla zvezdica.

Nika je pogledala okoli sebe. »Kaj pa te je spomnilo na dom?«

Zvezdica je pogledala tri svetle zvezde. »Njihova svetloba.«

»Potem pa glej samo njih,« je rekla Nika. »Midva s Pikom bova tukaj.«

Zvezdica je zaprla oči. Najprej je zasvetila čisto malo. Potem malo močneje. Nato še močneje.

Piko je tiho sedel poleg Nike.

Zvezdica se je počasi dvignila iz njenih dlani.

Najprej do veje, nato nad krošnjo in vedno više.

Nika je gledala, kako leti proti trem zvezdam. Ko je prispela do praznega mesta, je nebo zasijalo svetleje.

Zvezdica je bila spet doma.

Nika je pobožala Pika. »Brez tebe ne bi našla sledi.«

Piko je ponosno dvignil rep.

Njuna zvezdica je pomežiknila enkrat, dvakrat, trikrat.

Nika se je nasmehnila. »Mislim, da nama pravi hvala.«

Skupaj sta se vrnila v hišo. Nika je zlezla pod odejo, Piko pa se je zvil ob njenih nogah.

Skozi okno je Nika še enkrat pogledala proti nebu.

Tam so bile tri svetle zvezde in med njimi ena majhna, rumena.

Nika je zašepetala: »Lahko noč, zvezdica. Lepo je, da si spet doma.«

Piko je zaprl oči in se stisnil bliže.

Tudi Nika je postajala vse bolj zaspana. Zunaj so zvezde mirno svetile, v sobi pa je bilo toplo in tiho.

In preden je luna prišla do sredine okna, sta Nika in Piko že mirno spala.