Knjiga, ki je začela na koncu
Kratka zvočna pravljica za lahko noč: čarobni knjigi, Čarobna, 3 min. Ustvarjena z generatorjem pravljic Purrytale.
- 3-minutna pravljica
- ženska pripovedovalka
- za večje otroke (6–8)
Ideja za to pravljico
“Zoja v knjižnici na visoki polici najde tanko modro knjigo brez naslova, ki zgodbo o lisički in čuku pripoveduje od zadnje strani proti prvi. Ko lista nazaj, je v zgodbi vse manj miru, zato mora Zoja ugotoviti, kako zgodbo spet postaviti v pravi vrstni red, da lisička in čuk mirno zaspita pod starim hrastom.”
Uporabnik je vnesel zgornji opis. Purrytale je pravljico napisal, jo prebral in naredil zvočno datoteko. Začni s to idejo. Pred ustvarjanjem spremeni, kar želiš.
Beri zraven
Otroci, ki se že učijo brati, lahko poleg berejo medtem ko poslušajo. Velike tiskane črke pa pomagajo tistim, ki se branja šele učijo.
Zoja je v knjižnici najraje iskala knjige, ki jih drugi niso opazili. Nekega večera je na visoki polici zagledala tanko modro knjigo brez naslova.
Ko jo je odprla, je na prvi strani pisalo: »In tako sta lisička in čuk srečno zaspala pod starim hrastom.«
Zoja se je namrščila. »To pa zveni kot konec.«
Obrnila je naslednjo stran.
Na njej je pisalo, da sta se lisička in čuk ravno nehala prepirati. Na naslednji sta se šele srečala. Še stran naprej pa se sploh še nista poznala.
Zoja je hitro razumela. »Ta knjiga pripoveduje zgodbo od konca proti začetku.«
Zdelo se ji je zabavno, zato je brala naprej. Toda z vsakim listom je bilo v zgodbi manj miru. Čuk ni več vedel, kam leti. Lisička je iskala pot domov.
Potem se je nekaj zgodilo tudi v knjižnici.
Lučka nad Zojo je utripnila. Knjige na polici so se rahlo premaknile.
Na robu modre knjige so se prikazale srebrne besede: »Vsaka zgodba potrebuje pravi vrstni red.«
Zoja je obstala. Če je prišla do začetka z branjem nazaj, kako naj zgodbo spet spravi v red?
Pogledala je strani.
»Najprej se morata srečati,« je rekla. »Potem se lahko spreta. Potem se pobotata. In šele nato lahko skupaj zaspita.«
Zoja je zaprla knjigo, jo obrnila in jo odprla z druge strani.
Tokrat so se besede postavile v pravilne vrstice.
Zoja je začela brati.
Najprej je lisička pod hrastom srečala čuka. Nato sta skupaj iskala pravo pot. Nekaj časa se nista strinjala, kam naj gresta, a sta drug drugega poslušala in našla smer.
Z vsako stranjo se je pravljični gozd umirjal. Čuk je našel svoj hrast. Lisička pa mehko travo pod njim.
Na zadnji strani je Zoja spet prebrala isti stavek kot na začetku.
»In tako sta lisička in čuk srečno zaspala pod starim hrastom.«
Tokrat je stavek zvenel drugače.
Zoja se je nasmehnila. Zdaj je vedela, kaj se je moralo zgoditi, da sta prišla do srečnega konca.
Modra knjiga se je zaprla. Na platnici so se prvič pojavile zlate črke: »Začni na začetku.«
Zoja jo je postavila nazaj na polico.
Knjižnica je bila spet mirna. Zunaj je sijala luna, med policami pa so počivale stotine zgodb.
In vsaka je čakala, da jo nekdo začne na pravem mestu.
