Izgubljeni ton Blejskega zvona

Sonce se je počasi spuščalo za gore, Blejsko jezero pa je postajalo zlato in mirno. Ema je sedela na lesenem pomolu in opazovala otok s cerkvico na sredini jezera.

Takrat je zaslišala zvon.

Toda nekaj ni bilo prav.

Ema je nagnila glavo. »Manjka mu en ton,« je rekla sama pri sebi.

Zvon je zazvenel še enkrat. Začel je lepo in polno, nato pa se je njegova večerna melodija nenadoma ustavila, kot bi nekdo pozabil zadnjo besedo v stavku.

Ob pomolu je priplavala mlada labodka.

Ema je obstala, ko je labodka spregovorila. »Tudi ti si opazila, kajne?«

»Da,« je odgovorila Ema. »Kaj se je zgodilo?«

Labodka je rekla: »Ime mi je Bela. Danes je močan veter odnesel zadnji ton večernega zvona. Razdelil se je na tri drobne dele in razkropil ob jezeru. Brez njih pesem ne more dokončati svoje poti.«

Ema je pogledala proti otoku. »Ga lahko najdeva?«

Bela je prikimala. »Če bova dobro poslušali. Izgubljeni ton vedno pusti sled.«

Ema je stopila s pomola in krenila ob jezeru, Bela pa je plula ob njej.

Prva sled ju je pripeljala do stare vrbe. Njene dolge veje so se zibale tik nad vodo.

Bela je vprašala: »Kaj slišiš?«

Ema je zaprla oči. Med listi je bilo slišati nežen, visok ton.

»Tukaj je prvi del,« je rekla Ema.

Segla je med veje. Med listi se je zasvetila drobna srebrna iskra in ji sedla v dlan.

Bela se je razveselila. »Prvi del sva našli.«

Nadaljevali sta pot.

Druga sled ju je vodila do skal ob vznožju hriba. Tam se je zvok odbijal med kamni in se vračal vedno nekoliko drugačen.

Ema je nekaj časa poslušala.

»To ni samo odmev,« je rekla. »Nekaj se skriva med njim.«

Položila je roko na hladno skalo. Iz ozke razpoke je posvetila druga srebrna iskra.

Ema jo je previdno ujela. »Še en del.«

Bela je pogledala obe iskri. »Manjka samo še zadnji.«

Toda tretje sledi ni bilo nikjer.

Nebo je postajalo temnejše. Na grajski pečini so se že prižigale prve luči.

Bela je rekla: »Če zadnjega dela ne najdeva pred nočjo, bo zvon danes ostal brez svoje večerne pesmi.«

Ema se je zazrla čez jezero. Poslušala je vrbo. Poslušala je skale. Poslušala je veter.

Potem je opazila nekaj nenavadnega.

Na gladini jezera se je vsak zvok ponovil še enkrat.

Ema je rekla: »Bela, mogoče zadnji del sploh ni ob obali.«

»Kje pa je?« je vprašala Bela.

Ema je pokazala proti vodi. »V odsevu.«

Bela je zaplavala nekaj metrov od obale. Ema je gledala, kako se v vodi zrcalijo otok, grad in prve zvezde.

Takrat je med valovi zagledala tretjo srebrno iskro.

»Tam je!« je vzkliknila Ema.

Bela se je sklonila in jo nežno pobrala s kljunom.

Ko je priplavala nazaj, so se vse tri iskre dvignile nad vodo in se združile v eno samo svetlo kroglico.

»Zdaj jo morava poslati nazaj na otok,« je rekla Bela.

Ema je za trenutek pomislila. Nato je stopila na pomol in dvignila dlani proti cerkvici.

»Zvok vedno najde pot, če ga nekdo posluša do konca,« je rekla Ema.

Svetla kroglica se je dvignila v zrak. Počasi je odplavala čez jezero in proti otoku.

Ema in Bela sta molče opazovali.

Ko je svetloba dosegla zvonik, je večerni zvon znova zazvenel.

Tokrat ni nič manjkalo.

Njegova melodija se je razlila čez jezero, se dotaknila grajske pečine in se vrnila nazaj čez vodo.

Bela se je nasmehnila. »Zdaj je pesem spet cela.«

Ema je prikimala. »Ker sva jo poslušali do konca.«

Na nebu so se prižigale zvezde. Bela je počasi odplula proti trstičju, Ema pa se je vrnila k staršema.

Še enkrat se je ozrla proti otoku. Jezero je bilo gladko in temno, zvon pa je končal svojo večerno pesem.

Ema je vedela, da se včasih najpomembnejši del zgodbe, pesmi ali skrivnosti skriva prav tam, kjer se za trenutek ustavimo in zares prisluhnemo.

Nad Bledom se je spustila mirna noč.