Mali dinozaver Dinko in govoreči zobki
Kratka zvočna pravljica za lahko noč: dinozavru z govorečimi zobki, Razigrana, 3 min. Ustvarjena z generatorjem pravljic Purrytale.
- 3-minutna pravljica
- moški pripovedovalec
- za najmlajše (1–3)
Ideja za to pravljico
“Tine se pred spanjem igra z malim zelenim dinozavrom Dinkom, ki noče umivati zobkov in se skrije pod odejo. Takrat spregovorijo kar njegovi beli zobki: potožijo, kaj vse se je čez dan nabralo med njimi, in Dinka navihano pregovorijo, naj odpre gobček — pomaga tudi pikica jagodne zobne paste s penastimi mehurčki. Smešno naj bo zaradi klepetavih zobkov, ne pridigarsko, na koncu pa naj se vse mirno umiri.”
Uporabnik je vnesel zgornji opis. Purrytale je pravljico napisal, jo prebral in naredil zvočno datoteko. Začni s to idejo. Pred ustvarjanjem spremeni, kar želiš.
Beri zraven
Otroci, ki se že učijo brati, lahko poleg berejo medtem ko poslušajo. Velike tiskane črke pa pomagajo tistim, ki se branja šele učijo.
V topli sobici sta se pred spanjem igrala Tine in mali zeleni dinozaver Dinko. Dinko je bil majhen kot muca in njegov repek je veselo mahal sem ter tja.
Tine je vzel rumeno zobno ščetko. »Dinko, čas je za zobke.«
Dinko je hitro skril gobček pod odejo. »Ne, ne, ne! Danes zobkov ne umivam!«
»Ampak Dinko, saj te vidim.«
»Ni Dinka. Tukaj je samo zelena blazina!«
Takrat se je izpod odeje zaslišal droben glasek.
»Hej! Ku-ku! Mi smo tukaj!«
Dinko je pokukal ven. »Kdo pa je to?«
»Mi! Tvoji zobki!«
Dinko je odprl gobček. Beli zobki so migetali in klepetali.
»Pri meni je drobtinica kruha!« je zaklical prvi.
»Pri meni košček jabolka!« je rekel drugi.
»Jaz pa imam... makaron!« je zapiskal zadnji.
»Makaron?! Še vedno?!«
Sprednji zobek se je nagajivo zazibal. »Če nas ne umiješ, ti bomo vso noč nagajali in žgečkali jeziček!«
Dinko je hitro zaprl gobček. »O ne, tega pa ne!«
A zobki so se že zahihitali.
Dinko se je začel smejati. »Hi, hi, hi! Nehajte! Tine, pomagaj!«
Tine je na ščetko stisnil pikico rožnate paste. »Poglej! Jagodna!«
Zobki so zavriskali. »Jupi! Penasta zabava!«
Dinko je takoj odprl gobček.
Tine je nežno ščetkal. »Ščet-ščet, ščet-ščet.« Spredaj in zadaj. Zgoraj in spodaj. Bela pena je rasla, mehurčki pa so plesali okoli zobkov.
»Še pri meni!« je klical en zobek.
»In pri meni!« je dodal drugi.
Tine ni pozabil niti tistih čisto zadaj.
Dinko je poplaknil gobček. »Šploc, šploc!«
Zobki so se bleščali kot majhne bele zvezdice.
»Čisti smo!«
»Gladki smo!«
»In nič več makaronov!«
Dinko je pred ogledalom pokazal svoj največji dinozavrski nasmeh. »Iiiiiii!«
Prijatelja sta zlezla pod mehko odejo. Nočna lučka je nežno svetila, zunaj pa so mežikale zvezdice.
»Tine?«
»Mhm?«
»Jutri si bom zobke umil brez skrivanja.«
»Res?«
Dinko je zamižal. »No... mogoče se bom skril samo čisto malo.«
Iz gobčka se je oglasil zaspan glasek.
»Samo ne pozabita jagodne paste.«
Dinko je položil glavico na blazino. Repek je še enkrat zamahnil... in obstal.
Lahko noč, Tine. Lahko noč, Dinko. Lahko noč, pridni zobki.