Lana in sivi oblaček

Na toplem okenskem pragu je sedela deklica Lana. Ob sebi je imela mehkega plišastega zajčka z dolgimi ušesi. Skupaj sta gledala v nebo.

Za rdečo hišno streho se je skrival majhen, debelušen oblaček. »Živjo!« je pozdravila Lana. Oblaček se je skril.

»Oblaček, zakaj se skrivaš?« je vprašala Lana.

»Joj,« je zašepetal oblaček z neba. »Malo me je strah spustiti prvo dežno kapljico.«

Lana se je prijazno nasmehnila oblačku. »Nič se ne boj, oblaček. Poglej dol na vrt!«

Tudi zajček je pomahal z mehkimi tačkami in pokazal na rdeče rožice. Rožice so bile zelo žejne. Listke so sklanjale k tlom in tiho šepetale: »Piti, piti, prosim.«

»Vidiš?« je rekla Lana. »Rožice čakajo nate. In poglej tisto prazno lužico na potki! Čaka na vodo, da bo v njej zaplaval rumen listek.«

Oblaček se je počasi pomaknil izza strehe. Postal je radoveden. Globoko je vdihnil... in poskusil.

Čof.

Prva drobna, nežna kapljica je padla naravnost na rožico. Rožica se je takoj zravnala in veselo zacingljala.

»Poglej, uspelo ti je!« je plosknila Lana. Tudi zajček je poskočil: hop, hop!

Oblaček se je zasmejal in spustil še eno kapljico. Čof. In še eno: čof.

Kapljice so padale mehko in toplo. Ena je padla na listek, druga v lužico, tretja na leseno ograjo. Vse je zadišalo po sveži, mokri zemlji. Ena čisto majhna kapljica je pristala zajčku na smrčku. Zajček je kihnil: "Čih!". Lana pa se je tiho zasmejala. Še rožice so se zazibale, kot bi se smejale z njima.

Oblaček je bil zdaj ves vesel in ponosen. Nič več ga ni bilo strah. Naredil je čudovit, mehek dežek za vse rožice.

Nato pa se je na nebu prižgala prva zvezdica. Oblaček je postal lahek in rožnat. Lana in zajček sta mu pomahala v slovo.

»Lahko noč, oblaček,« je zašepetala Lana.

Oblaček je mirno odplaval proti zaspani noči. Vse se je umirilo. Kapljice so počivale, rožice so zaspale, Lana in zajček pa sta zatisnila očki v svoji topli posteljici. Lahko noč...