Zmajevi čarobni mehurčki
Kratka zvočna pravljica za lahko noč: zmaju, Razigrana, 3 min. Ustvarjena z generatorjem pravljic Purrytale.
- 3-minutna pravljica
- moški pripovedovalec
- za radovedne (4–5)
Ideja za to pravljico
“Maks na robu gozda spozna majhnega zelenega zmajčka Zmajka z rumenimi krilci, ki bi rad bruhal ogenj, a mu iz gobčka priplavajo le pisani mehurčki. Zmajko je zaradi tega v zadregi, dokler skupaj ne odkrijeta, da vsak barvni mehurček čudovito diši — po vaniliji, borovnicah ali jagodah. Nato se oba umirita za spanje.”
Uporabnik je vnesel zgornji opis. Purrytale je pravljico napisal, jo prebral in naredil zvočno datoteko. Začni s to idejo. Pred ustvarjanjem spremeni, kar želiš.
Beri zraven
Otroci, ki se že učijo brati, lahko poleg berejo medtem ko poslušajo. Velike tiskane črke pa pomagajo tistim, ki se branja šele učijo.
Na robu dišečega gozda je deček Luka sedel na mehkem mahu in sestavljal kamenčke v stolp. Takrat je iz grmovja nekaj zašumelo.
Luka je pokukal med veje. Tam se je skrival majhen zelen zmajček z rumenimi krilci. Nad njegovim smrčkom je lebdel vijoličen mehurček.
Luka je vprašal: »Živjo. Jaz sem Luka. Kako pa je ime tebi?«
Zmajček je potiho odgovoril: »Zmajko.«
Nato je sklonil glavo. »Ampak nisem pravi zmaj. Pravi zmaji bruhajo ogenj. Jaz pa znam narediti samo mehurčke.«
Luka je pogledal svetleči mehurček. »Samo mehurčke? Meni se zdijo čarobni.«
Luka se je nasmehnil. »Poskusi še enkrat.«
Zmajko je globoko vdihnil in previdno pihnil. Iz njegovega gobčka sta priplavala dva rumena mehurčka.
Luka se je enega nežno dotaknil. Mehurček je počil in po zraku je zadišalo po vaniliji.
»Si zavohal?« je vprašal Luka. »Tvoji mehurčki dišijo!«
Zmajko je presenečeno razprl krila. »Res?«
»Poskusi narediti modrega,« je predlagal Luka.
Zmajko je spet vdihnil. Nastal je moder mehurček. Ko je počil ob travi, je zadišalo po borovnicah.
Luka je vzkliknil: »Vsaka barva diši drugače!«
Zmajko je poskusil znova. Rožnati mehurček je dišal po jagodah. Zeleni po jabolkih. Oranžni pa po mandarinah.
Zmajko se je zasmejal. »Mogoče moji mehurčki res niso tako slabi.«
»Niso samo dobri,« je rekel Luka. »Takih ne zna narediti noben drug zmaj.«
Zmajko se je ponosno postavil na tačke in pihnil največji mehurček do zdaj. V njem so se prelivale vse barve mavrice.
Sonce se je skrilo za goro. Med drevesi je postajalo temno in na nebu so se pokazale prve zvezdice.
Luka je rekel: »Zmajko, čas je za počitek.«
Zmajko je prikimal. Preden je legel, je pihnil še majhen zlat mehurček. Dišal je po toplem medu in nežno svetil med vejami.
Zmajko je zložil krilca. Luka se je ulegel poleg njega v mehko travo.
»Lahko noč, Zmajko,« je rekel Luka.
Zmajko je odgovoril: »Lahko noč, Luka.«
Nad njima je svetil zlati mehurček, gozd pa je postajal vse bolj tih.
In kmalu sta oba mirno zaspala.
