Polžek Slavko in velika večerja
Kratka zvočna pravljica za lahko noč: polžku, ki se mu je mudilo, Razigrana, 3 min. Ustvarjena z generatorjem pravljic Purrytale.
- 3-minutna pravljica
- ženska pripovedovalka
- za radovedne (4–5)
Ideja za to pravljico
“Ajda med večernim zalivanjem na vrtni potki sreča polžka Slavka s progasto hišico, ki bi rad prišel do najlepšega solatnega lista na drugi strani vrta, preden pade noč. Ajda mu dela družbo: vsaka ovira je za polžka prava odprava, do cilja pa mu pomagata pogled nazaj na prehojeno pot in štetje počasnih polžjih premikov. Kratka nasmejana zgodba o tem, da tudi počasi pride.”
Uporabnik je vnesel zgornji opis. Purrytale je pravljico napisal, jo prebral in naredil zvočno datoteko. Začni s to idejo. Pred ustvarjanjem spremeni, kar želiš.
Beri zraven
Otroci, ki se že učijo brati, lahko poleg berejo medtem ko poslušajo. Velike tiskane črke pa pomagajo tistim, ki se branja šele učijo.
Poletni večer je dišal po jagodah in topli zemlji. Ajda je na vrtu zalivala gredice, ko je na potki zagledala polžka s progasto hišico.
Ajda je počepnila. »Kam pa greš tako pozno?«
Polžek je dvignil tipalke. »Jaz sem Slavko. Na drugi strani vrta me čaka najlepši solatni list. A pot je zame strašno dolga.«
Ajda je pogledala proti solati. Zanjo je bilo le nekaj korakov. Za Slavka pa prava odprava.
»Potem grem s tabo,« je rekla Ajda. »Ti vodiš, jaz pa ti bom delala družbo.«
Slavko se je odpravil naprej. Kmalu je na poti zagledal velik kamen.
Slavko je vprašal: »Grem okoli ali čez?«
Ajda je odgovorila: »Ti si raziskovalec. Ti izberi.«
Slavko je premislil in se počasi povzpel čez kamen.
Ajda je vzkliknila: »Prva ovira premagana!«
Za kamnom pa ju je čakalo novo presenečenje. Na poti je ležala luža. Za Ajdo le lužica. Za Slavka pa pravo jezero.
Ajda se je nasmejala. »Slavko, zate je moj vrt prava džungla!«
Slavko je previdno obšel lužico. »In jaz sem raziskovalec v njej.«
Nebo se je obarvalo oranžno. Solatni list je bil že blizu, toda Slavko se je ustavil.
»Kaj pa, če ne pridem do večerje, preden se stemni?« je vprašal Slavko.
Ajda mu je rekla: »Ne glej samo, koliko poti je še pred tabo. Poglej, kako daleč si že prišel.«
Slavko se je ozrl nazaj. Kamen in kaplja sta bila že za njim.
Ajda je predlagala: »Do cilja štejeva deset počasnih polžjih premikov.«
Skupaj sta štela. »En, dva, tri... štiri, pet, šest... sedem, osem, devet... deset!«
Slavko je dvignil tipalke. Pred njim je ležal velik solatni list, posut z roso.
»Moja velika večerja! Uspelo mi je!« je zavriskal Slavko.
Ajda se je nasmehnila. »Počasi, ampak čisto do cilja.«
Slavko je odgriznil prvi košček. »In vredno je bilo vsakega centimetra.«
Na nebu so se prižgale prve zvezde. Ajda je Slavku zaželela dober tek in lahko noč.
Po večerji se je Slavko skril pod list in se zvil v svojo hišico.
Ajda se je odpravila proti domu, vrt pa je postajal vse tišji.
Slavko je zaprl oči. Nocoj je bil sit, utrujen in zelo ponosen nase.
