Robotek Klik gre spat

V svoji sobi je deček Vid sestavil posebnega prijatelja. Iz kartonskih škatel je naredil trebušček, glavo, roke in noge ter na vrh pritrdil rumeno anteno. Na trebušček je narisal pet krogcev.

Vid se je nasmehnil. »Ime ti bo Klik.«

Zunaj je že sijala luna. Vid si je oblekel pižamo, pospravil igrače, zlezel v posteljo in se pokril do brade.

Ravno ko je hotel zapreti oči, je robotek Klik premaknil nogice in stopil proti postelji.

Klik je rekel s tankim glasom: »Vid, jaz ne znam zaspati. Ne poznam ukaza za spanje.«

Vid se je usedel. »Nič hudega, Klik. Skupaj bova našla pravi ukaz.«

Vid je pokazal na pet krogcev na Klikovem trebuščku. »Najprej preveriva, ali je vse pripravljeno.«

Dotaknil se je prvega krogca. »Glava je na mestu...« Pri drugem je rekel: »Roke lahko počivajo...« Pri tretjem: »Noge so utrujene...« Pri četrtem: »Antena deluje...« Pri petem pa: »In prijatelj je tukaj.«

Klik je pogledal krogce. »Vse je na svojem mestu.«

Lučke na njegovem trebuščku so začele svetiti počasneje.

Klik je vprašal: »Je to že ukaz za spanje?«

Vid je odkimal. »Še ne. Zdaj morava pospraviti misli, ki ti skačejo po glavi.«

Klik je vprašal: »Kam pa jih pospraviva?«

Vid je pokazal na škatlico ob postelji. »Sem. To bo najina škatla za jutri.«

Klik je pomislil. »Rad bi nekoč dobil kolesa.«

»To misel spraviva za jutri,« je rekel Vid.

»Pa zanima me, ali lahko robot je palačinke,« je dodal Klik.

Vid se je zasmejal. »Tudi to lahko počaka do jutri.«

Klik je dodal še eno misel. »In rad bi naredil stolp do stropa.«

»Odlična jutrišnja misel,« je rekel Vid in zaprl škatlico.

Klik je prikimal. »Moja glava je že lažja.«

Vid je vzel mehko krpico. »Zdaj pa umiriva še anteno.«

Počasi jo je pogladil. »Antena je ves dan poslušala in iskala nove stvari. Zdaj lahko počiva.«

Klik je zaprl oči. »Moja antena je čisto mirna.«

Počasi se je usedel poleg Vida. Njegove nogice so postajale težke.

Vid je rekel: »Preveriva še baterijo.«

Klik je odprl oči. »Je prazna?«

»Ne,« je odgovoril Vid. »Ampak tudi polna baterija potrebuje počitek.«

Vid je Kliku položil dlan na trebušček. »Ko mirno ležiš, se energija nabira za nov dan.«

Klik je legel na blazino. »Potem bom jutri spet lahko raziskoval in se igral?«

»Seveda,« je odgovoril Vid. »Počitek je del vsake dobre dogodivščine.«

Vid se je nasmehnil. »Zdaj pa zadnji korak. Tri velika zehanja.«

Vid je prvi globoko zazehal. Klik ga je posnemal.

»To je bilo prvo,« je rekel Vid. »Zdaj še drugo.«

Klik je spet zazehal. Oči so se mu skoraj zaprle.

Vid je rekel: »In zdaj še zadnje. Čisto počasi.«

Klik je tretjič zazehal in naslonil glavo na blazino.

Robotek je zašepetal: »Vid... mislim, da sem našel ukaz.«

Vid je tiho vprašal: »Kateri ukaz?«

Klik je odgovoril: »Pospraviš stvari. Pospraviš misli. Umiriš telo... in počivaš.«

Njegove lučke so ugasnile, ročice so se sprostile in antena je obmirovala. Vid ga je previdno pokril z odejo.

Vid je rekel: »Tako je, Klik. Lahko noč.«

Klik je odgovoril: »Lahko noč, Vid. Jutri nadaljujeva.«

Luna je svetila skozi okno. V sobi je bilo toplo in mirno.

Vid je zaprl oči. Klik je mirno počival poleg njega. In kmalu sta oba zaspala.