Dolgi šal malega ježka

Na zelenem vrtu je dišalo po travi in sladkih jagodah. Mala deklica Zala je sedela na mehki blazini pod velikim drevesom.

Kar naenkrat je v grmovju nekaj zašumelo. Šu-šu-šu. Izpod velikega lista je pokukal droben, črn smrček. Tap, tap, tap! To je bil ježek Jaka.

Ampak ježek Jaka ni bil navaden ježek. Okrog vratu je imel navit rdeč volnen šal. Ta šal je bil tako zelo dolg. Bil je daljši od Jakovih tačk, daljši od grmička in daljši od vrtne potke.

Hop! Ježek je stopil naprej, se z nožico zapletel v volno in se prekucnil kot mehka žogica.

»Ojej,« se je zasmejala Zala in stekla k njemu. »Počakaj, ježek Jaka, jaz ti bom pomagala.«

Prijela je dolgi rdeči konec šala in ga nežno dvignila od tal. »Glej, zdaj ga bova nesla skupaj!«

Ježek se je veselo nasmehnil. Skupaj sta zakorakala po pesku: tap, tap, tap z ježkovimi tačkami in top, top, top z Zalinimi copatki. Šal se je med njima vil kot rdeča kača.

Kmalu sta prišla do gredice z rožami. Tam je na listku sedel mali pikapoloniček Peter. Majhen je bil kot pikica.

»Joj, kako pihlja hladen vetrič,« je potožil Peter in se stisnil v klobčič.

Zala se je ustavila. »Poglej, Jaka, tvoj šal je tako dolg in topel!«

Zala je odvila droben košček tople volne in z njim nežno pokrila pikapolonico Peterčka. Pokrila sta ga čisto na rahlo, kot z odejico.

»Hvala! O, kako je toplo,« je zašepetal Peter in se nasmehnil.

Zala in Jaka sta šla naprej. Rdeči šal je bil še vedno dolg, mehek in pisan. Tap, tap, tap in top, top, top.

Pod grmom ribeza sta srečala mamico miško. Miška je imela tri male lešnike, a njene tačke so bile tako majčkene, da so se lešniki kotalili po tleh. Cingel, cingel, hop!

»Nič ne skrbi, miška!« se je oglasila Zala.

Zala in ježek sta del dolgega šala zvila v majhno, mehko gnezdece. V to toplo gnezdo sta naložila vse tri lešnike. Miška je veselo zaploskala, saj je šal postal čisto pravi voziček za njene dobrote.

»Kako krasen šal imaš, Jaka,« je zacilila miška.

Jaka je ponosno pomigal s smrčkom. Skupaj z Zalo sta nadaljevala pot proti ježkovemu domu. Šal je bil prav zares čudežen!

Pri stari leseni ograji sta zagledala še drobnega ptička. Ptiček je hotel skočiti na nizko vejo, a se je malo utrudil. Čiv, čiv, čiv.

Zala se je domislila nove igre. Dolgi šal je z enim koncem položila na travo, z drugim pa na vejo. Naredila sta mehko rdečo klančino.

Ptiček je poskočil gor: hop, hop, hop, naravnost po toplem šalu kot po preprogi! Uspelo mu je priti na vejo. Veselo je zažvrgolel in se zahvalil z nežnim čivkom.

Končno sta prispela do votlega koreninskega panja. To je bila Jakova hišica. Sonček je medtem že lezel za hrib in nebo je postajalo rožnato.

Zala je pazljivo odvila še preostanek šala in ga lepo zložila v Jakovo posteljico iz suhega listja. Zdaj je bila posteljica najbolj mehka, topla in udobna na celem svetu.

Ježek se je ulegel vanjo in prikril svoje majhne tačke.

»Lahko noč, ježek Jaka,« je tiho rekla Zala in ga nežno pobožala po čelu.

Ježek je zaprl črne očke in zaspano pomigal s smrčkom. Cmok.

Zala se je vrnila na svojo odejico na vrtu. Vse je postalo mirno. Rožice so spale, pikapolonica je spala, ptiček je spal in mali ježek je že sladko sanjal v svojem toplem, rdečem šalu. Lahko noč.