Odmev v Postojnski jami

Ko je jamski vlakec odpeljal še zadnje obiskovalce, se je v Postojnski jami razlil mir. Deček Jakob je doma še dolgo mislil na velike dvorane, hladne skale in podzemno reko. Ko je zaprl oči, si je predstavljal, da je spet globoko pod zemljo.

Ob robu bistrega tolmuna ga je čakala človeška ribica Bela.

Bela je pomahala z repkom. »Jakob, prišel si ravno pravi čas. V jami se dogaja nekaj čudnega.«

Jakob je počepnil ob vodi. »Kaj pa?«

Bela je nagnila glavico. »Poznam zvoke svoje jame. Vem, kje kaplja voda in kje šumi reka. Nocoj pa slišim nekaj novega. Kot da nekdo daleč stran nežno potrka na kamen.«

Jakob je prisluhnil. Dolgo ni bilo nič. Potem se je iz temnega rova zaslišal tih, jasen ton.

Jakob je vprašal: »Se vedno oglasi samo enkrat?«

Bela je odgovorila: »Trikrat. Potem pa utihne.«

Čez nekaj trenutkov se je zvok ponovil. In nato še tretjič.

Bela se je stisnila bliže skali. »Tistega rova ne poznam dobro.«

Jakob ji je rekel: »Ni nama treba hiteti. Če bova dobro poslušala, nama bo jama pokazala pot.«

Odpravila sta se počasi. Bela je plavala ob robu vode, Jakob pa je hodil po jamski stezici. Pri prvem razcepu sta obstala.

Jakob je prisluhnil. Iz leve je prihajalo kapljanje. Iz srednjega rova je zvenela oddaljena reka. Iz desnega pa ni bilo slišati skoraj nič.

Bela je rekla: »Potem greva desno.«

Kmalu sta prišla v dvorano, polno nenavadnih kapnikov. Nekateri so viseli s stropa kot dolge sveče, drugi so rasli iz tal kot kamniti stolpi.

Nenadoma se je skrivnostni ton spet oglasil.

Bela je zašepetala: »Zdaj je bliže!«

Jakob je opazil nekaj nenavadnega. Vsakič, ko se je zaslišal ton, je na gladki steni za trenutek zatrepetala senca.

Jakob je rekel: »Zvok prihaja od zgoraj. Ugotoviva, kaj se premika.«

Oba sta obrnila glavo navzgor. Iz ozke razpoke je počasi polzela voda. Kapljica je padla na tanko kamnito ploščico, ta pa je nežno zazvenela.

Bela je presenečeno vprašala: »Torej nama nihče ni trkal?«

Jakob se je nasmehnil. »Ne. Jama je igrala svojo glasbo.«

Toda takrat se je zaslišal še en, čisto drugačen ton.

Bela in Jakob sta obstala.

Bela je rekla: »Tega pa prvič slišim.«

Za velikim kapnikom sta odkrila tri majhne kamnite ponvice. Voda je kapljala vanje z različnih višin, zato je vsaka zazvenela malo drugače.

Bela je prisluhnila. »Ena zveni visoko, ena nizko, ena pa čisto nežno.«

Jakob je prikimal. »Kot tri note.«

Sedla sta ob tolmun in poslušala. Ko so kapljice padale v pravem zaporedju, je skozi dvorano zazvenela kratka jamska melodija.

Nežni toni so odmevali med kapniki vse do visokega stropa in se počasi vrnili k njima — kot bi jima jama zapela v pozdrav.

Bela je rekla: »Mislila sem, da poznam vsak kotiček jame. Pa me je vseeno presenetila.«

Jakob je odgovoril: »Zato je raziskovanje tako zanimivo. Vedno lahko odkriješ nekaj, česar prej nisi opazil.«

Počasi sta se vrnila proti Belinemu tolmunu. Zdaj tema ni bila več tako skrivnostna. Bila je polna drobnih zvokov, ki sta jih znala poslušati.

Bela se je namestila med gladke kamenčke.

Bela je rekla: »Lahko noč, Jakob. Jutri bova poslušala, ali ima jama še kakšno pesem.«

Jakob ji je pomahal. »Lahko noč, Bela.«

V jami se je vse umirilo. Voda je počasi tekla med skalami, daleč stran pa je kamnita ploščica še enkrat nežno zazvenela.

Jakob je z mislijo na skrito jamsko melodijo mirno zaspal.